Nauk o glasbi

Pouk nauka o glasbi poteka enkrat tedensko in sicer 45, 60 ali 90 minut (odvisno od števila učencev v skupini). Vanj se vključijo učenci starejši od sedmih let. Pouk vključuje vse elemente socializacije, z glasbenega vidika pa učenci razvijajo občutek za prilagajanje lastne muzikalnosti skupinskemu delu.

Nauk o glasbi je predmet, ki kompleksno zajema več glasbenih področij: poslušanje, izvajanje, ustvarjanje, glasbenoteoretična znanja in solfeggiranje.

Na teh področjih pa učenci:

−  razvijajo in poglabljajo glasbeni posluh (ritmični, melodični in harmonski),
−  se usposobijo za analitično zaznavo tonskih odnosov in njihovo izvedbo,
−  spoznajo glasbene prvine in njihove temeljne zakonitosti,
−  razvijejo sposobnost pozornega doživljajsko-analitičnega poslušanja,
−  sodelujejo v oblikah individualnega in skupinskega muziciranja,
−  spoznajo temeljne zakonitosti estetskega oblikovanja, razširjajo poznavanje glasbene literature,
−  razvijajo estetsko občutljivost, glasbeni okus in sposobnost vrednotenja,
−  v skladu s svojimi zmožnostmi in pridobljenimi znanji ustvarjajo glasbene vsebine,
−  spoznajo osnove glasbenega oblikovanja,
−  se navajajo na sodobno glasbeno tehnologijo.

Solfeggio

Predmet poučevanja solfeggia je v preteklosti zaznamovalo predvsem utrjevanje bralnih sposobnosti posameznika, ki se je preverjalo v obliki petja tonskih zlogov (imenovanega tudi solfege, sol-fa ali solfeo). V sodobni obliki pa ga dopolnjuje izpopolnjevanje slušnega prepoznavanja, ki ga predvsem azijske, ameriške in skandinavske šole imenujejo eartraining. Predmet v osnovi poglablja znanje nauka o glasbi, ter intenzivneje združuje teoretska in instrumentalna znanja v enovite sklope, s čimer omogočajo lažji prehod med šolanjem in poklicnim ali polprofesionalnem udejanjanju v glasbi.

Glasbeniki, ki temeljito uporabljajo veščine solfeggia, se v primerjavi z glasbeniki brez tovrstnih znanj lažje znajdejo v glasbenih okoljih, ki ne temeljijo zgolj na notnem izvajanju, temveč na improvizaciji, ljudskem in zabavnem muziciranju ter na čutnem odzivanju med poslušalci in nastopajočimi. Praviloma so glasbeniki z ustrezno prakso solfeggia estetsko bolj dovršeni, saj lažje premagujejo tehnične posebnosti instrumenta ter kompozicijske lastnosti skladb, ki jih interpretirajo.

Uporabnost solfeggia se interdisciplinarno povezuje z nadgradnjo jezikovnih, matematičnih, komunikacijskih in estetskih predmetov, s katerimi se posamezniki spoznavajo predvsem z logičnimi procesi in ne s faktografskim memoriziranjem.

Datoteke